Konteksti (Tomaž Bešter), 10. januar 2020 ― vir slike: bukla.si Tam nekje v drugem letniku gimnazije se je moje življenje v marsičem sukalo okoli glasbe. Muske, komadov. Žganja, takšnega in drugačnega. Pravzaprav, bolj je hrumelo, treskalo in vpilo, bolje je bilo. Temu vzlic sem nestrpno spremljal vse pomembnejše novosti s področja in povsem temu primerno do zadnjega razpoložljivega tolarja zapravil vse, kar sem premogel, da si bogatim zbirko tega hrumenja, treskanja in vpitja. Med novostmi tistega odličnega leta je bila tudi še danes izjemno navdušujoča zgoščenka Sepulture, naslovljena Roots. V žaru odličnega vtisa dolgometražne osnovne različice sem si seveda omislil tudi singel Ratamahatta. In tu sem prvič slišal divjo priredbo Marleyjeve pesmi War, v skladu s paradigmo, ki jo je takrat udejanjal brazilski kvartet. Pesem je hipnotična, sporočilna in malodane litanijskem duhu sporoča vojno, ki preplavlja čisto vse konce neba. Vojna, prepir, bitke, vse tisto, kar skozi zlo prebiva na zemlji. Naravno stanje, o katerem je govoril Haile Selassie I., Ras Tafari, leta 1963; in Bob Marley trinajst let kasneje priključil svoji izjemni dediščini. V zadnjih tednih sem večkrat zopet pomislil na to pesem. Zaradi branja, kakopak. Pred časom sem namreč obrnil zadnji list romana Mathiasa Enarda Cona. Jeseni ga je izdala Mladinska knjiga v prevodu Suzane Koncut. Presunljivo in izzivalno branje, ki skozi zahtevno strukturo toka avtorjeve zavesti pelje v mogoče in nemogoče realnosti spominov, trenutnih impresij, vdirajočih travm in nepopravljivih posledic, ki jih za življenje človeka pusti zlo. Skozi trpke izpovedi življenjske zgodbe in kulturnega spomina, ki ga skozi osebnosti našega pripovedovalca spremljamo na njegovi poti v Rim, izvemo kaj je videl, kaj je povzročal, kako je trpel, kako je drugim povzročal trpljenje, koga je ljubil, kdo je ljubil njega in zakaj ga je nehal ljubiti. Izvemo, kaj je Cona in kako daleč tako v časovnem kot tudi v zemljepisnem pogledu seže ta brutalni vzgib človeka, da se boju

Filmski kotiček, 6. januar 2020 ― aka The Golden Glove Jonas Dassler in Der goldene Handschuh (2019), © Gordon Timpen, Foto: Imdb Slo naslov: Zlata rokavica Drugi naslovi: The Golden Glove Država: Nemčija, Francija Jezik: nemščina Leto: 2019  Dolžina: 115' ,  Imdb Žanri: krimi, drama, grozljivka Režija: Fatih Akin Scenarij: Fatih Akin, Heinz Strunk (knjiga) Igrajo: Jonas Dassler, Philipp Baltus, Margarete Tiesel, Martina Eitner-Acheampong, Marc Hosemann, Greta Sophie Schmidt, Victoria Trauttmansdorff Fatih Akin se je na začetku tekočega milenija s filmi kot sta Z glavo ob zid (Gegen die Wand, 2004) in Z druge strani (Auf der anderen Seite, 2007) profiliral v enega pomembnejših avtorjev nemškega filma. Kvaliteta njegovih stvaritev je v dobrih dveh desetletjih ustvarjanja nihala, vendar Akin po moji oceni ni nikoli posnel zares slabega filma.  Njegov najnovejši film Zlata rokavica je po kritiškem konsenzu sodeč ena najslabših stvaritev v njegovem opusu. Živimo v času, ko javno mnenje o posameznih filmih pogosto oblikuje nekaj prvih, praviloma vplivnih kritik(ov), ki potem usmerjajo ostale, manj pomembne kritike. In če ti denimo rečejo, da je sranje tipa „Prevarantke na Wall Streetu“ pomemben in kvaliteten film, potem je malo takih, ki končajo na nasprotnem bregu. Konsenz torej pravi, da je Zlata rokavica čisto sranje.  Ob tako dovršenem filmu, enemu najboljših v režiserjevem opusu, se odločno, z vso mojo nepomembnostjo vred, postavljam na nasprotni breg v prepričanju, da pišem o enem izmed vrhuncev lanskega leta. Zgodba o serijskem morilcu Fritzu Honki (Akin je v film pretočil istoimenski roman Heinza Strunka), ki je v 70-ih letih umoril in razkosal najmanj štiri ženske, je ena tistih zgodb, ki jo ne pozabiš zlahka. Zgodba, ob kateri lahko skorajda zavohaš smrad, umazanijo in občutiš neko novo, nepredstavljivo dimenzijo grdote. Zavedam se, da tudi tisti z močnim želodcem bodo nekajkrat prisiljeni pogledati vstran in vse to so dejavniki, ki so gotovo oblikovali negativen ton